Po skoraj polletnem življenju v Teheranu me je pot sedaj zanesla v Kuwait, kjer smo po dolgih sedmih letih osvojili državno prvenstvo in so odrasli ljudje od sreče v garderobi potočili kakšno solzo sreče, ker so se osvobodili bremena večnih luzerjev. Ko me prijatelji vprašajo za iransko izkušnjo, ne vem, kje bi začel. Pa dajmo na začetku. Ko se ob treh zjutraj zbudim ob trdem pristanku v 15 milijonskem Teheranu pogledam okrog sebe in vse blondike in črnolaske izginejo pod krinko njihovih tradicionalnih svilenih rut. Kasneje se poti na letališču ločijo na ženske in moške. Zunaj me pa že čaka človek z imenom Kianush (na sliki v sredini), ki kasneje postane moj dober prijatelj, da me odpelje z ogromnim kombijem z zatemnjenimi šipami, katerega sam kliče terorist van. 
Ko se po osem pasovnicah peljeva do stanovanja v predmestju, skozi okno opazujem in niti sanja se mi ne, ali so trgovine okoli banke, mesarije, pisarne, saj je izgled in ‘farsi’ perzijska pisava popolnoma drugačna od evropsko videnega.
In ko po uri vožnje prideva do stanovanja v predmestju, me pospremi v sobo, kjer vidim, da je vse razmetano in da se je nekomu mudilo iz stanovanja. Ko on to vidi, začne sam pospravljati, ker ga je bilo sram, kakšno so pustili. Rečem mu, da ni problema samo, da bombe ne padajo in mi odgovori, da imam čelado v omari, če bom rabil. Iz svojih izkrivljenih stereotipov se tudi sami hecajo. Ko oddide, malo globoko diham, verjetno od adrenalina novega in neznanega mesta ter tudi dejstva, da sem na skoraj dvatisoč metrih nadmorske višine, kjer leži Teheran. Preden zaspim, pa začutim pod seboj listek - boarding karto in ko pogledam, ugotovim, da je tu, na drugem koncu sveta, pred menoj spal prijatelj iz Madrida, s katerim sva marsikatero ‘ušpičila’, ko sva skupaj igrala za Real. Spomnim se anekdote, da ko sva po dolgočasnem kondicijskem treningu v bazenu, kjer sva bila istočasno poškodovana, pod pretvezo ‘ne čujem dobro, prit mal bliže’ v vodo vrgla oblečenga kondicijskega trenerja, ki nama je zatulil da Balkanci nismo normalni midva pa nejmu, da se je vsaj enkrat skopal, če se tušira ne. Kasneje smo v smehu skupej ‘pikali’ tapase in pili hladno cerveso.
In še druga anekdota, ko smo ob osvojitvi evropskega pokala naredili par krogov preveč na krožnem prometu in so izza grmovja poskakali specialci ter sredi noči namerili v nas strelno orožje nas potegnili iz avta, ker so iskali romunsko organizirano združbo, ki je prejšnji večer ukradla ogromno količino novih avtomobilov iz salona. Šele ob pogledu na prestrašenega španskega pomočnika trenerja z medaljo v rokah in ko je s tresočim glasom rekel ‘caaampeeeoneees’, so nas izpustili ispustili. Ob teh spominčkih mi je bilo takoj bolj toplo pri srcu in sem se predal spancu. In to je bilo šele par uric Irana, ki je postal zagotovo ena najbolj avanturisticnih prigod moje kariere, ampak zelo pozitivna. Toplota njihovih ljudi ne ugasne niti ob velikih problemih njihove države.
Ajd, MM!